Izlet na zadnjem sedežu avtobusa
Objavljeno: 7.2.2005
"Če bi še enkrat lahko doživel kaj iz srednješolskih let, bi gotovo izbral izlet na zadnjem sedežu avtobusa", je na obletnici mature vzdihnih gospod srednjih let, ko sva se utapljala v spominih.
Tudi danes, ko se z dijaki odpravljam na pot, se v ozadju odvija tekma za zadnje sedeže avtobusa. Zdi se, da je prav tam vsa privlačna simbolika dogajanja na šolskem izletu.
Rešeni starševske skrbi in vsaj navidezno oddaljeni pogledom učiteljev, se počutijo svobodne, na poseben način trdno povezane prek drobnih porednih skrivnosti na meji dovoljenega, ki se nato vzrastejo v spomin za cela desetletja in privabljajo vedno znova tople občutke na že zdavnaj pozabljeno mladostno razigranost.
Zdavnaj smo pozabili na številke v redovalnici, tudi podobe nekaterih profesorjev so že rahlo zbledele, a izlet ima v marsikaterem spominu častno mesto.
Šolski izlet nekoč in danes
Izlet je nekoč pomenil redko priložnost, da si se odlepil od doma in dan ali dva preživel s sošolci in se vsaj za nekaj časa izognil uniformiranemu šolskemu življenju. Skupaj smo raziskali okolico, obiskali vse bližnje in daljnje rojstne hiše pisateljev in pesnikov, partizanske postojanke, večja in manjša mesta, gradove, doline in srednje visoke hribe, občudovali reke in slapove, jezera in prav na šolskem izletu prvič zagledali naše morje. Šele maturantski izlet z vlakom je bila naša prva pot v tujino. Znali smo iskati zadovoljstva v sebi.
Razumevanje izleta se je danes v marsičem spremenilo, kot se je spremenilo življenje samo. Za dijake je še vedno dobrodošla popestritev v sicer zahtevnem šolskem življenju. Učitelji so seveda manj navdušeni, saj je zaradi življenjskih stilov mladih njihova odgovornost vse večja, zaradi pomanjkanja avtoritete v šoli na sploh pa tudi dogajanje na izletu včasih malodane neobvladljivo.
Danes živimo v času neke splošne ihtave želje po doživetjih, vsakršnih zadovoljstvih, ki ljudi navidezno osrečujejo in z njimi gradijo svojo lažno samopodobo in imidž v družbi, kjer želijo biti prepoznavni. Počitnice na Jamajki, jahanje na slonovem hrbtu v Indiji ali morda zajtrk v Sahari, nič posebnega!
Mladi so seveda del tega dogajanja, zato bi težko pričakovali, da bodo sami ravnali drugače. Na šolski spletni strani ujamem nenavadno željo mladega junaka, ki išče sponzorje za počitnice na Kamčatki!
Poti so vedno daljše in dražje. Živijo s svojimi včasih zelo ozkimi prepričanji, oblikujejo majhne skupine istomislečih, ki ne poznajo tolerance in spoštovanja drugačnosti. Težko premagujejo meje trmastega individualizma in se še težje prilagajajo kolektivnemu duhu.
Prav zaradi tega izgubljenega občutka za kolektiv, je izlet še kako dobrodošla oblika vzgoje mladih.
David ima vedno prav
Na zadnjem sedežu avtobusa se telesa prepletajo, glasne želje po določeni vrsti glasbe, razkrivajo identiteto skupine. Fantje prisegajo na heavy metal. Nekdo iz ozadja vztrajno zahteva svoj rape, deklice otožnih oči umaknejo Radolfija. Z vso spretnostjo jih poskušam prepričati, da izstopijo iz svojega poudarjenega individualizma in se začnejo prepoznavati kot socialna bitja.
Izlet je odlična priložnost za oblikovanje drugačnih vzorcev razmišljanja, bolj pozitivnega vedenja v skupini, za razvijanje tolerance do drugačnosti ter prepoznavanje in spoštovanje različnih življenjskih stilov.
David je upornik, njegova osebna drža je "biti proti". Verjetno vajen ostrih ukazov in razočaranja, ki ga njegovo vedenje pušča v starših in učiteljih, je presenečen, da ne reagiram s pričakovano ostrino, ampak mu namenim vlogo pomočnika. Godi mu zaupanje in tiho zavezništvo, počuti se vrednejšega. Na poti nazaj z moškim glasom recitira Dantejevo zgodbo o Paolu in Franceski.
Izlet, prijetnejša oblika vzgoje in izobraževanja
Izlet je uspešna oblika vzgoje in izobraževanja mladega človeka, vendar mora biti vsebinsko zelo premišljena. Neopazno, a na prijetnejši način kot v šoli, mladi širijo svoja vedenja, izvijejo se iz ozkih kalupov življenja, doživljajo drugačne svetove, oblikujejo toleranten odnos do različnih oblik bivanja, navad in življenjskih slogov, primerno spodbujeni bogatijo svoj miselni in čustveni svet, polnijo domišljijo in tako pridobivajo dragoceno duhovno širino. Seveda so zelo pomembne tudi življenjske izkušnje in spoznanja, ki se oblikujejo v neposrednem stiku z določenim okoljem. Zaradi večje motivacije se vse dogajanje na izletu močno vtisne v našo zavest in tako postane dragocen del naših spominov na mladost, marsikaj pa za vedno ostane del nas.
Izleti, kjer bomo dosegli tak odziv, morajo biti ne samo skrbno pripravljeni, ampak tudi vodeni in nadzorovani. Uspešno jih lahko opravi samo učitelj z veliko izkušnjami, pedagoškim znanjem, poznavanjem vedenjskih vzorcev mladih in psihologije mladostnikov ter tudi z veliko mero človeškega potrpljenja, tolerance in razumevanja, a tudi odločnosti. Za mnoge učitelje je to pretežka naloga. Nekateri želijo uveljaviti svoj red zgolj z discipliniranjem s pozicije moči, drugi prestopijo meje, ki jim jih določa poklic, in se priključijo razigrani množici mladih kot njihov del, tretji sploh ne posegajo v dogajanje. Vse drže so enako slabe. Učitelj ne bo izgubil avtoritete v razredu, če bo na izletu pokazal bolj človeški obraz, a jo bo tudi težko spet pridobil, če bo njegovo vedenje brezbrižno ali celo partnersko.
Izleti so naravnost idealne priložnosti za zaupne pogovore, ki pogosto razkrijejo povsem drugačne človeške podobe učencev, kot se nam površno razkrivajo v razredu. Mladi doživljajo danes mnoge konfliktne situacije, so bolj ranljivi, zato pogosto iščejo razumevanje za svoje življenjske težave prav v takih spontanih stikih z učiteljem.
Lepoto moraš nositi s seboj, da jo vidiš drugod
Svet se je mladim prek interneta približal do skrajnih meja, zato se lahko sami zelo uspešno vključujejo že v načrtovanje izleta.
Da bi spoznali in predvsem razmišljali o neki deželi v vsej kompleksnosti življenja, začutili dušo nekega naroda, cenili njegovo kulturo, ni dovolj citirati znane informacije iz učbenika, ki kaj hitro zapustijo spomin.
"Lepoto moraš nositi v sebi, da jo vidiš drugod", citiram dijakom. In da jo lahko razdajaš tudi drugim, nadaljujem pogovor sama s seboj.
Veliko lepih trenutkov je na izletih, posebej takrat, kadar nam uspe spodbuditi njihovo radovednost in vznemiriti njihovo ustvarjalnost. V domišljiji se že pred izletom sprehajamo po Parizu, francoščino ponavljamo ob šansonih, preteklost nam razkrijejo filmi in romani. Po mestu, kjer vlada posebna svoboda duha, se bomo potepali kot bohemi, svobodni kot ptice, s pol metra kruha v nahrbtniku, jim obljubim.
Vsako deželo lahko odkrivajo na poseben način in povežejo šolsko znanje z novimi spoznanji.
Mladi so občutljiva bitja, čeprav večkrat radi to prikrivajo. Treba je samo previdno, nevsiljivo stopiti v njihov svet. Znajo tiho poslušati Liszta, ko se vozijo po pravljično lepi nočni Budimpešti, v dolgih nočnih urah na avtobusu ob primerni glasbi beremo ljubezensko liriko vseh časov, plešemo in pojemo ob ciganski glasbi, ko spoznavamo življenje Romov, fotografiramo, rišemo, pišemo in se seveda ob tem zabavamo.
Samo mladi ljudje so sposobni te brezkrbne sproščenosti in vznesene veselosti, zato so taki trenutki v družbi prijateljev in sošolcev enkratni in neponovljivi kasneje v življenju.
Odrasli nikoli ne zahtevajo prostora zase na zadnjem sedežu avtobusa.
Danica Geršak